V plačljivi polikliniki je na vratih kabineta visela večja tablica z obvestilom, da obiskovalce sprejema doktor medicinskih znanosti, specialist za otroško psihologijo. Na njej so bili navedeni ime, družinski priimek in otčestvo (ime po očetu). Tega zdravnika so mi priporočili kot enega najboljših znanstvenih svetovalcev glede odnosov med otroki in starši. Za sprejem pri njem sem se naročil kot zadnji, da naju ne bi omejeval čas: če se bo pogovor izkazal kot koristen, mu bom predlagal, da ob doplačilu nadaljujeva z zame pomembnim posvetom.
V kabinetu je za mizo sedel človek otožnega obraza, dovolj star, da bi se že lahko upokojil. Utrujeno je zlagal v mapo popisane liste. Povabil me je, naj prisedem, položil predse prazen list in spregovoril: "Poslušam vas. Kakšni problemi vas mučijo?"
Da ne bi razpredal dolge zgodbe o vsem, kar se je zgodilo po mojem srečanju z Anastazijo v tajgi, sem se potrudil izraziti bistvo svojega vprašanja karseda kratko: "Aleksander Sergejevič, nujno moram vzpostaviti stik z otrokom, s svojim sinom, ki bo kmalu dopolnil pet let."
"Menite, da ste izgubili stik z njim?" je utrujeno in ravnodušno vprašal psiholog.
"Ozaveščenega odnosa kot takega med nama skorajda ni bilo. Po rojstvu nisem imel praktično nobenih stikov z njim. Videl sem ga še kot dojenčka, potem pa ... nikoli se nisem z njim pogovarjal, sploh je začel življenje spoznavati brez mene. Živela sva ločeno, zdaj pa me čaka srečanje in pogovor s petletnim sinom. Obstajajo morda kakšni prijemi, ki bi mi pomagali pridobiti njegovo naklonjenost? Saj so znani primeri, ko se moški poroči z žensko, ki ima otroka že od prej, pa nekako uredi odnos z njim, mu postane kot oče in prijatelj."
"Prijemi seveda obstajajo, a niso vedno enako uspešni. Marsikaj v odnosih med otroki in starši je odvisno od individualnosti, od značajev."
"To razumem, pa vendar bi rad spoznal konkretne prijeme."
"Konkretne ... Kaj naj rečem? Ko se boste pojavili v družini - morate namreč razumeti, da je tudi sama ženska z otrokom že družina - se potrudite čim manj motiti njun ustaljeni življenjski red. Za sina boste določen čas postranski človek in s tem se morate sprijazniti. Na začetku bi si morali vse pozorno ogledati in dovoliti, da tudi otrok opazuje vas. Potrudite se svoj prihod povezati z izpolnitvijo želja in sanj otroka, ki jih dotlej ni mogel uresničiti. Pozanimajte se pri materi, o kakšni igrači je sanjaril, pa mu je ona ni mogla kupiti. Ne bi sicer bilo dobro, če jo kupite vi sami, napeljite ga raje k pogovoru o vašem otroštvu, o vaših igračah, in mu povejte, da ste si zelo želeli prav take igrače. Če ga bo pogovor pritegnil in vam dal vedeti, da si je tudi on zelo želi, mu predlagajte, da se skupaj odpeljeta v trgovino in jo kupita. Pomemben je sam proces pogovora, skupno potovanje. Malček vam mora zaupati svoje želje in se odločiti, da bo sodeloval z vami, ko jih bosta uresničevala."
"Primer z igračami mi nič kaj ne ustreza. Moj sin še ni videl igrač, kakršne prodajajo v trgovinah."
"Čudno ... Pravite, da primer ne ustreza? Prav, dragi moj, pa se pomeniva odkrito. Če želite slišati nasvet, ki vam bo ustrezal, mi pripovedujte podrobneje o svojih odnosih z žensko, ki vam je rodila otroka. Kdo je ona? Kje dela, kje živi? Kakšno je gmotno stanje v njeni družini? Kaj je po vašem mnenju povzročalo nesporazume med vama?"
Če bom hotel od psihologa dobiti bolj konkretne nasvete, mu bom očitno moral pripovedovati o odnosih z Anastazijo, v katerih pa se še sam nisem dobro znašel, zato nisem vedel, kako naj mu jih razložim. Ne da bi omenil njeno ime, sem povedal naslednje: "Ona živi v zelo oddaljenem osamljenem kraju v Sibiriji. Spoznal sem jo slučajno, ko sem bil tam na trgovski ekspediciji. V začetku perestrojke sem začel poslovati s Sibirijo: s parnikom sem po reki Ob prevažal razno blago globoko v notranjost, nazaj pa sem vozil ribe, krzna in divje rastline."
"Razumem. Torej ste kakor Paratov veseljačili po sibirski reki, bili ste trgovec, ki mu vsi zavidajo."
"Nisem veseljačil, ampak delal. Podjetniki imamo vedno veliko opravkov in skrbi."
"Gotovo jih imate, se pa znate vi podjetniki tudi pozabavati."
"S to žensko se sploh nisem zabaval. Zaželel sem si, da bi mi rodila sina. Že prej sem si ga želel, potem pa sem kar nekako pozabil na svojo željo. Leta so minevala ... in ko sem nekega dne srečal njo, tako zdravo, mlado in lepo - skoraj vse današnje ženske so sicer nekako betežne, bolne - sem pomislil, da bi bil tudi otrok lep in zdrav, če bi ga rodila tako zdrava, cvetoča ženska. To se je tudi zgodilo, rodila je sina. Prišel sem k njima, ko je bil sin še tako majhen, da ni mogel hoditi in govoriti. Držal sem ga v naročju. Po tem več nisem imel stikov z njim."
"Zakaj pa niste imeli stikov?"
Le kako naj bi mu v nekaj besedah povedal vse, kar sem opisal v nekaj knjigah? Kako naj bi mu pojasnil, da Anastazija za nobeno ceno ne bi zapustila svoje jase v tajgi in se pripeljala z otrokom v mesto, jaz pa nisem sposoben živeti v tajgi? In da mi prav ona ni dovolila, ne le da bi mu podarjal tradicionalne igrače, ampak tudi, da bi se ukvarjal z njim? Vsako poletje sem prišel v sibirsko tajgo, na jaso, kjer živi z mojim sinom, njega pa nisem mogel niti videti. Vsakič je bil nekje drugje, ne pri Anastaziji, ampak pri dedku ali pradedku, ki sta živela v soseščini, v globini neskončne sibirske tajge. K njima me Anastazija ni hotela peljati na obisk, poleg tega pa je vsakič trmasto vztrajala pri tem, da se moram najprej pripraviti na pogovor s sinom.
Ko sem se poskušal dotakniti teme vzgoje otrok, sem s povsem preprostim vprašanjem, ki sem ga postavil mnogim znancem, vedno izzval osuplost in nerazumevanje: "Si se kdaj resno pogovoril s svojim otrokom?"
Na koncu se je vedno izkazalo, da so teme pogovorov pri vseh enake: "Pridi jest ... Čas je za spanje ... Ne bodi nesramen ... Pospravi igrače ... Si napisal domačo nalogo? ..."
Otrok odrašča, hodi v šolo, za pogovor o smislu življenja, o človekovem namenu ali preprosto o tem, kakšna življenjska pot je pred njim, mnogi starši bodisi nimajo dovolj časa ali pa se jim tak pogovor ne zdi pomemben. Morda mislijo, da še ni čas za to, da bodo utegnili kasneje. Pa ne utegnejo, otrok prej odraste. Če se sami niti ne poskusimo resno pogovoriti z otroki, kdo jih potem vzgaja? Zakaj mi Anastazija vsa ta leta ni pustila, da bi se družil z rodnim sinom? Ne vem, česa se je bala, kaj je želela preprečiti?
Tako me je nekega dne nenadoma vprašala: "Vladimir, se čutiš pripravljenega za srečanje s sinom in pogovor z njim?"
Odvrnil sem, da si zelo želim srečanja z njim, nisem pa mogel izgovoriti besede "pripravljen". Več let sem bral vse, kar sem lahko našel o odnosih med starši in otroki. Pisal sem knjige, nastopal na srečanjih z bralci v mnogih državah, skoraj ničesar pa nisem povedal o najpomembnejšem, kar me je vsa leta zanimalo - o vzgoji otrok in o odnosih starejših generacij do njih.
Premišljeval sem o mnogih nasvetih iz knjig o vzgoji otrok, pa vendar se mi je vse pogosteje vračal v spomin Anastazijin stavek: "Vzgoja otrok je vzgoja samega sebe." Njegovega smisla dolgo nisem razumel, nazadnje pa sem sam pri sebi le prišel do trdnega zaključka: Naših otrok ne vzgajajo niti starševsko grajanje, niti otroški vrtci, ne šole, ne inštituti. Vzgaja jih način življenja: kako živimo mi starši in celotna družba. Starši doma, učitelji v šoli in drugih prosvetnih ustanovah lahko govorimo kar koli, uporabljamo še tako modre vzgojne sisteme, toda otroci bodo sledili načinu življenja večine ljudi, kakršen se je oblikoval okrog njih.
Iz tega sledi, da je vzgoja otrok popolnoma odvisna od tega, kako sami dojemamo svet, kako živimo mi, naši starši in družba kot celota. V bolni, nesrečni družbi se lahko rojevajo samo bolni in nesrečni otroci.
"Če mi ne boste podrobneje opisali svojega odnosa z materjo vašega sina, vam bom težko dal učinkovit nasvet," je pretrgal že predolg premor.
"Dolgo bi moral pripovedovati o tem. Povedano na kratko: življenje se je obrnilo tako, da nekaj let nisem imel stikov s sinom, to je vse."
"Dobro, pa povejte, ali ste v vseh teh letih kako gmotno pomagali materi? Mislim, da podjetnik z gmotno pomočjo najpreprosteje pokaže zanimanje za družino."
"Ne, nisem ji pomagal. Ona misli, da je preskrbljena z vsem, kar potrebuje."
"Je tako bogata?"
"Preprosto ima vse."
Aleksander Sergejevič je sunkovito vstal s stola in naglo spregovoril: "Ona živi v sibirski tajgi kot puščavnica. Pravijo ji Anastazija, vaš sin je Volodja, vi sami pa ste Vladimir Nikolajevič. Spoznal sem vas. Bral sem vaše knjige, pa ne samo enkrat."
"Ja ..."
Začel je vznemirjeno hoditi po kabinetu in govoriti: "Tako torej ... Je res možno, da sem odkril, razrešil? Odgovorite mi, prosim, na eno vprašanje, zame je zelo pomembno. Za znanost ... Pravzaprav ne, ne odgovarjajte, sam bom povedal. Postaja mi jasno ... Prepričan sem, da ste vsa ta leta po srečanju z Anastazijo intenzivno proučevali psihologijo, filozofijo in nenehno razmišljali o vzgoji otrok. Ali ni tako?"
"Tako je."
"Toda zaključki, do katerih ste prihajali po branju "učenih" knjig in člankov, vas niso zadovoljevali. In takrat ste začeli iskati odgovore v samem sebi, ali z drugimi besedami, razmišljati o doraščajoči generaciji, o vzgoji otrok?"
"Seveda sem razmišljal tudi o tem, a največ o svojem sinu."
"To je neločljivo povezano. Prišli ste k meni že obupani, niste se več nadejali, da bi lahko dobili odgovore na vprašanja, ki stojijo pred vami. Ampak če jih ne boste dobili, iščite naprej."
"Vsekakor."
"Torej ... Res pretresljivo. Povedal vam bom za človeka, ki je neizmerno vplivnejši in modrejši od mene."
"Kdo je ta človek in kaj naj naredim, da me bo sprejel?"
"Ta človek je vaša Anastazija, Vladimir Nikolajevič."
"Anastazija? Ampak zadnje čase je zelo malo govorila o vzgoji otrok. In prav ona mi ni dovolila imeti stikov s sinom."
"Seveda, prav ona. Vse do tega trenutka nisem našel logičnega pojasnila, zakaj se je tako obnašala. Neverjeten pristop: ljubeča ženska nenadoma pove bodočemu očetu, da se ne sme družiti s svojim sinom. Primer je nestandarden, nikoli prej ga nismo srečali. Toda rezultat je pretresljiv! Ugnala vas je ... ne, ta beseda v tem primeru ni ustrezna. Pritegnila vas je ... In to koga? Oprostite, ampak ne zelo izobraženega podjetnika je pripeljala do tega, da se je začel zanimati za psihologijo, filozofijo, vzgojo otrok. O tem ste razmišljali več let, kar potrjuje že dejstvo, da ste prišli k meni. Vsa ta leta je ona vzgajala sina, hkrati pa je vzgajala tudi vas in s tem pripravljala srečanje med očetom in sinom."
"Sina je dejansko vzgajala sama, kar se tiče mene, pa se ne strinjam. Sploh se videvava redko in srečanja so kratka."
"Toda informacije, ki vam jih daje ob teh, kot jim sami pravite, kratkih srečanjih, ste morali spoznavati vse do zdaj. Informacije so pretresljive. Vladimir Nikolajevič, pravite, da Anastazija malo govori o vzgoji otok, vendar to ni res."
Aleksander Sergejevič je hitro stopil do mize in iz predala potegnil debel siv zvezek, ga skrbno pobožal in nadaljeval: "Iz vaših knjig sem si v določenem zaporedju izpisal vse Anastazijine izjave o rojstvu in vzgoji otrok, izpustil sem samo pripovedne podrobnosti. Resda sem citate morda po nepotrebnem trgal iz konteksta. Vsebina je nedvomno zelo pomembna, saj olajšuje dojemanje. V Anastazijinih izjavah se skriva vzvišen, rekel bi filozofski smisel, modrost najstarodavnejše kulture. Nagibam se k predpostavki, in v tem nisem sam, da so ta vzgojna merila razložena v neki starodavni knjigi izpred več milijonov let. Anastazijine besede se odlikujejo po globini, natančnem izražanju po našem mnenju najpomembnejših misli, vsebovanih v davnih rokopisih in delih sodobnih znanstvenikov. Ko sem posebej izpisal vse, kar se nanaša na rojstvo in vzgojo človeka, se je pred menoj znašel traktat, ki mu ni enakega na svetu. Prepričan sem, da bodo na njegovi osnovi pisali in zagovarjali veliko disertacij, mnogi bodo pridobili znanstvene nazive, prišli do izjemnih odkritij, toda najpomembnejše od vsega je to, da se bo na Zemlji pojavila nova rasa, imenovana "Človek"!"
"Saj človek že vendar obstaja."
"Mislim, da bi lahko s stališča prihodnosti upravičeno podvomili o tem, da človek obstaja."
"Kako to? Midva vendar obstajava, kako bi lahko podvomili v najin obstoj?"
"Naša telesa, ki jim pravimo "ljudje", seveda obstajajo, toda vsebina, psihično stanje ljudi kot osebnosti, se bo v prihodnosti zelo razlikovala od naše, posledično pa bo treba, ko bodo razlike dovolj poudarjene, spremeniti tudi poimenovanje rase. Morda bodo ljudi našega časa imenovali "človek tega in tega obdobja" ali pa bodo drugače imenovali tiste, ki se bodo rodili v prihodnosti."
"Je stvar tako resna?"
"Tako resna kot nesporna. Glejte, prebrali ste veliko knjig o vzgoji otrok, ki so jih napisali znanstveniki. Pa mi povejte, pri kateri starosti naj bi se začela vzgoja otroka."
"Po nekaterih avtorjih je treba začeti, ko je star leto dni."
"Res je. V najboljšem primeru po prvem letu. Toda Anastazija je pokazala, kako se človek oblikuje že ... prepričan sem, da ste zdaj pomislili: "v materinem trebuhu", ampak nisem mislil na to; ona je dokazala, da lahko starši oblikujejo otroka že pred združitvijo spermatozoida z jajčecem. In to je mogoče znanstveno pojasniti. Anastazija prekaša vse psihologe, ki živijo danes ali so živeli na Zemlji v zgodovini. Njene izjave so tehtne, zajemajo vsa obdobja razvoja in vzgoje otroka: pred spočetjem, med spočetjem, med rastjo v materinem telesu in tako naprej. Dotika se problemov, ki jih niso znali rešiti niti modreci iz preteklosti, niti sodobni znanstveniki. Poudarja nekaj, brez česar ni mogoče roditi in vzgojiti polnovrednega človeka."
"Ampak jaz se tega ne spomnim. Nisem napisal ničesar o obdobjih."
"Pisali ste knjige, ki preprosto pričajo o dogodkih. Anastazija je razumela, da boste pisali točno tako. Sledilo pa je naslednje: ona sama je začela modelirati te dogodke in je veliko znanstveno delo preoblekla v privlačno pripoved. Vašo knjigo je ustvarila iz svojega življenja in ljudem prinesla neprecenljivo znanje.
Večina bralcev to intuitivno čuti. Mnogi so nad knjigami navdušeni, ne morejo pa do dna dojeti vzroka za navdušenje, ko na ravni podzavesti sprejemajo informacije, ki jih prej niso poznali. Toda možno jih je sprejemati tudi zavestno, kar vam lahko dokažem. Torej, pred seboj imava izvleček Anastazijinih izjav o rojstvu človeka. S kolegom sva jih skrbno obdelala in komentirala. On je doktorand medicinskih znanosti, seksopatolog, paciente sprejema v sosednji ordinaciji. Opravila sva raziskavo in podrobno razčlenila situacijo."
Odprl je zvezek ter začel vznemirjeno in kar nekako svečano brati: "Torej, začetek: obdobje pred spočetjem. Kolikor imamo v sodobni družbi uvid v preteklost in sedanjost to obdobje ne velja kot del otroške vzgoje. Toda danes je popolnoma jasno, da je bodisi na Zemlji bodisi v neskončnih prostranstvih vesolja obstajala ali pa še obstaja kultura, v kateri so odnosi med moškim in žensko neizmerno popolnejši od naših sedanjih; v njej so tudi obdobje pred spočetjem imeli za pomembno, morda celo osnovno prvino vzgoje človeka.
Anastazija je v skladu s kulturnimi običaji nam neznane civilizacije še pred spočetjem otroka izvedla določene predpriprave. Otopila je vaš spolni nagon. Kot psiholog sem to dobro videl iz dogodkov, opisanih v prvi knjigi. Naj jih navedem po vrsti.
Na poti v tajgo se z Anastazijo ustavita, da bi se odpočila; vi ob prigrizku pijete konjak, Anastazija pa se hrane in pijače, ki ste ji jo ponudili, ne dotakne. Sleče vrhnja oblačila in leže v travo. Od osuplosti nad njeno naravno lepoto se v vas zgane poželenje, da bi osvojili to prelepo žensko telo. V navalu strasti se ji poskusite približati, dotaknete se njenega telesa in ... izgubite zavest.
Ne bova se spuščala v podrobnosti o tem, kako je izključila vašo zavest, pomembno je to, da ste jo posledično nehali sprejemati kot predmet potešitve vaših spolnih potreb. Tudi sami pišete o tem, izpisal sem vaše besede: "Niti na misel mi ni prišlo ...""
"Res je. Po tem pripetljaju med postankom nisem več čutil spolnega poželenja do nje."
"Sledi drugi dogodek: spočetje, pripoved o kulturi spočetja otroka. Prenočišče v prijetni zemljanki, vonj po suhi travi in cvetju. Toda vam je nelagodno spati samemu sredi tajge, zato zaprosite Anastazijo, naj leže poleg vas. Takrat že razumete, da se vam ne bo zgodilo nič hudega, če bo ona ob vas. Uleže se zraven.
Tako se tik ob vas v intimnem vzdušju znajde prelepo mlado žensko telo, ki ga odlikuje še ta posebnost, da iz njega kar žari zdravje. Za razliko od mnogih ženskih teles, ki ste jih videli dotlej, ona dejansko prekipeva od zdravja. Začutite vonj njenega diha, a se pri tem v vas ne vzbudi spolno poželenje. Izgnano je iz vas. Prostor je očiščen za drugo duševno stanje - veliko željo po nadaljevanju roda. Razmišljate o sinu, ki ga še ni. Tu so vaši stavki iz knjige: "Dobro bi bilo, če bi mi sina rodila Anastazija. Tako zdrava je. Torej bo tudi sin zdrav in lep." Nehote položite roko na njene prsi in jo božate, ampak to je drugačno ljubkovanje, ni seksualno. Kot da že ljubkujete svojega sina. Potem pišete, kako ste s svojimi ustnicami dotaknili njenih, kako lahkotno je dihala, naprej pa ni nikakršnih podrobnosti več. Takoj zatem že opisujete jutro, čudovito razpoloženje, občutek neobičajne izpolnjenosti. Prepričan sem, da so vam založniki predlagali, naj to opišete podrobneje in s tem naredite knjigo še bolj popularno."
"Res so mi to večkrat predlagali."
"Pa vendar niste te noči opisali v nobeni od kasneje izdanih knjig. Zakaj ne?"
"Zato, ker ..."
"Stojte! Prosim, ne govorite. Hočem preveriti pravilnost svojih zaključkov. Spolnih podrobnosti te noči niste opisali zato, ker se od trenutka, ko ste se dotaknili njenih ustnic, popolnoma ničesar ne spomnite."
"Res je, ne spomnim se in tudi zdaj se ne morem spomniti ničesar drugega, razen nenavadnega počutja zjutraj."
"Kar vam bom zdaj povedal, boste imeli za neverjetno: tiste prelepe noči med vami in Anastazijo sploh ni bilo seksa."
"Ne? Od kod potem sin? Osebno sem ga videl."
"Tisto noč sta se z Anastazijo dejansko znašla v fizični bližini, bili so spermatozoidi ... bilo je vse, kar spremlja spočetje otroka, toda ni bilo seksa. S kolegi smo večkrat analizirali, kaj se vam je zgodilo. Enako kot jaz so prepričani, da med vami in njo ni bilo seksa. Sama beseda "seks" se namreč dandanes nanaša na zadovoljevanje poltenih potreb, hrepenenje po polteni potešitvi. Toda v kontekstu dogodkov tiste noči v tajgi je ta cilj odsoten, pri čemer imam v mislih, da si niste želeli poltene zadovoljitve. Hrepenenje je bilo usmerjeno k drugemu cilju, otroku, zato bi bilo treba tudi samo dejanje poimenovati drugače. Pri tem ne gre samo za terminologijo, ampak za kvalitativno drugačnost pri rojstvu človeka.
Še enkrat bi rad ponovil: gre za kvalitativno drugačnost pri rojstvu človeka. Moja trditev ni abstraktna, lahko jo je dokazati z znanstvenimi primerjavami. Presodite sami. Danes noben psiholog ali fiziolog ne bo več zanikal vpliva zunanjih psihičnih dejavnikov na razvoj zarodka v maternici. Med drugim ima velik, pogosto prevladujoč pomen tudi odnos moškega do noseče ženske, prav tako pa ne moremo zanikati, da na oblikovanje bodočega človeka vpliva odnos moškega do ženske v trenutku njune spolne intimnosti. V enem primeru se drug do drugega vedeta kot do predmeta potešitve poltene pohote, v drugem kot do soustvarjalca. Posledično je različen tudi rezultat. Morda se bo otrok, spočet v takih pogojih, razlikoval od nas po razvitosti intelekta prav toliko, kolikor se sodobni človek razlikuje od opice.
Pri ustvarjanju seks in z njim povezano zadovoljstvo nista sama po sebi cilj, ampak zgolj sredstvo. Glede na to, kakšne psihične energije vodijo telesi moškega in ženske, se oblikuje stanje otroka. Iz pravkar povedanega sledi prvo pravilo: ženska, ki bi rada rodila polnovrednega človeka, ustvarila trdno srečno družino, mora znati ujeti trenutek, ko se bo mož želel združiti z njo s ciljem, da bi rodila otroka, ko si bo bodočega potomca živo predstavljal in si želel njegovega rojstva. Pri takih pogojih dosežeta moški in ženska psihično stanje, v katerem lahko v intimnem odnosu dosežeta najvišje zadovoljstvo, bodoči otrok pa prevzame energije, odsotne pri vseh tradicionalno, ali bolje rečeno, naključno rojenih otrocih."
"Kako pa naj ženska začuti ta trenutek? Odkod naj izve, kaj moški misli? Misli so vendar nevidne."
"Ljubkovanje! Po njem je možno začutiti. Psihično stanje se vedno izraža z zunanjimi znamenji: radost s smehom ali smehljanjem, žalost z ustreznim izrazom v očeh, držo in tako naprej. Mislim, da v danem primeru ni težko ločiti povsem spolnega božanja od situacije, ko se moški dotakne ženske, kot da bi se dotaknil bodočega otroka. Samo pri takem pristopu se zgodi "nekaj", kar lahko od vseh bitij na Zemlji izkusi le človek. Tega "nekaj" nihče ne bo mogel opisati ali znanstveno pojasniti, saj ga v času, ko bo nastopilo, ne bo mogoče analizirati. Kot psiholog lahko izrazim samo domnevo, da najpomembnejše pri tem ne bo zlitje dveh fizičnih teles, ampak neizmerno več - zlitje dveh misli v eno, ali še točneje, zlitje dveh kompleksov čustev v eno. Pri tem doživeto zadovoljstvo in izkušnja blaženosti bosta bistveno presegla golo seksualno potešitev, trajala pa ne bosta le tako kratko, kot pri običajnem seksu. Neverjetno prijetno čustvo se lahko nadaljuje mesece, celo leta in oblikuje trdno ljubečo družino. Prav o tem govori Anastazija.
To pomeni, da moški ne more več zamenjati čustva blaženosti, potem ko ga je enkrat izkusil, z občutkom ob običajni spolni potešitvi. Ne more in ne želi zamenjati žene, svoje ljubljene. Šele od tega trenutka naprej se začne oblikovati družina, srečna družina.
Znan rek pravi: "Zakonske zveze se sklepajo v nebesih." Popolnoma se ujema z opisanim dogodkom. Presodite sami. Kaj danes velja za splošno sprejeto potrdilo nebeškega zakona? Papir, ki ga izda matični urad, razni cerkveni obredi. Smešno, kajne? Tako smešno, kot žalostno.
Anastazija vse točno opredeli: potrdilo zakona, sklenjenega v nebesih, je lahko samo neobičajno lepo počutje moškega in ženske, posledica katerega je rojstvo polnovrednega človeka. Sam lahko dodam, da je večina danes rojenih otrok izvenzakonskih.
Zdaj vam bom prebral še komentarje mojega kolega seksopatologa: Spolni odnosi med moškim in žensko, opisani v knjigi "Anastazija", odkrivajo popolnoma nov pomen seksa. Vsi do zdaj obstoječi prispevki o tej temi, od starogrških in indijskih do sodobnih, se zdijo preprosto naivni in smešni v primerjavi z izjemno tehtnimi Anastazijinimi izjavami. V vseh starih in sodobnih delih o seksu so dognanja omejena na iskanje različnih položajev, tehnike ljubkovanja in zunanje spremne pojave. Pri tem avtorji niso upoštevali, da imajo ljudje različne fiziološke in psihološke sposobnosti in zmogljivosti. Za vsakega posameznika utegne biti učinkovit in sprejemljiv samo en položaj, lasten njegovemu značaju in temperamentu, enako pa je z zunanjimi značilnostmi. Težko bi na svetu našli strokovnjaka, ki bi zmogel iz množice obstoječih načinov izbrati točno tistega, ki je najbolj sprejemljiv za vsakega konkretnega posameznika.
Da bi izpolnil to nalogo, bi strokovnjak moral poznati tisoče obstoječih načinov z vsemi odtenki ter proučiti fizične in psihične sposobnosti vsakega človeka, kar pa ni možno. Dokaz za to, da sodobna znanost ni rešila problema teorije spolnih odnosov, je dejstvo, da vedno več moških in žensk v sodobni družbi izgublja potenco, da narašča število parov, ki se niso sposobni spolno zadovoljevati. Ampak žalostno sliko je mogoče spremeniti.
Anastazija je pokazala, da v naravi obstajajo mehanizmi, nekakšne višje sile, ki lahko v trenutku rešijo navidez nerešljiv problem. Ti mehanizmi ali sile skozi določeno stanje dveh ljudi (moškega in ženske) najdejo posebej za njiju primerno naravnanost in načine spolnih odnosov, lastne samo njima. Nedvomno bo v danem primeru zadovoljstvo doseglo najvišjo možno raven. Povsem mogoče je, da si bosta moški in ženska, ki izkusita takšno zadovoljstvo, ostala zvesta ne glede na predpise ali obrede, ki naj bi določali njuno zvezo.
Zakonska zvestoba, zakonska nezvestoba, prevara."
Aleksander Sergejevič je vstal od mize in kar stoje nadaljeval: "Anastazija je prva pokazala naravo tega pojava. Na pamet sem se naučil nekatere njene izjave, tudi cele samogovore, na primer: "Na vse možne načine se trudijo, da bi se človeku zdelo zadovoljstvo lahko dostopno, misleč na polteno zadovoljstvo, in s tem človeka odpeljejo stran od resnice. Uboge zavedene ženske tega ne vedo in zato vse življenje trpijo, vse življenje iščejo izgubljeno milost. Tam je ne morejo najti. Nobena ženska ne more obvarovati moža pred nečistovanjem, če se mu sama predaja zaradi zadovoljitve telesnih potreb." In kasneje ... "Hoteli se bodo polastiti vedno novih teles ali pa bodo ponižani in vnaprej obsojeni izkoriščali svoja telesa; pri tem se bodo le intuitivno zavedali, da se prava milost resnične zveze vse bolj in bolj oddaljuje."
Tu vidimo povsem zvesto ponazoritev vzroka za nezvestobo v zakonu. To lahko pojasnim tudi kot psiholog. Vse je logično: moški in ženska, tako imenovana mož in žena, se spuščata v seks zaradi seksa. Intuitivno čutita, da jima ne nudi zadostnega zadovoljstva, zato iščeta pomoč pri strokovnjakih, bereta knjige. Dobivata nasvete, naj spreminjata položaje oziroma načine ljubkovanja, skratka, naj se posvetita iskanju večjega zadovoljstva s spremembo seksualne tehnike.
Pozorno prisluhnite - posvetita naj se iskanju. To morda ni neposredno izraženo, vendar tudi sama intuitivno vesta, da obstaja višja milost, kot je dobro ugotovila Anastazija, zato se zatopita v iskanje. Toda kje so meje tega iskanja? Se vse konča pri menjanju položajev? Ne, povsem logično nadaljevanje je menjavanje teles. "Ah!" vzklikajo množice, "to je nezvestoba!" Dejansko pa ne gre za nikakršno nezvestobo, saj med partnerjema sploh ni zakonske zveze. Odnos, ki ga določa zgolj papir, ni zakonska zveza. To so samo v okviru družbe izmišljeni dogovori.
Zakonsko zvezo skleneta moški in ženska skozi dosego najvišjega stanja, o katerem je govorila Anastazija. Ni zgolj govorila o njem, ampak je tudi pokazala, kako naj ga dosežemo. To je nova kultura odnosov med moškim in žensko."
"Menda ne predlagate, Aleksander Sergejevič, naj bi se mladi ljudje spuščali v intimne odnose pred uradno sklenitvijo zakonske zveze?"
"Saj tako že ravna večina ljudi, samo da nas je sram odkrito govoriti o tem. Predlagam, naj se ne ukvarjamo s seksom zaradi seksa niti pred sklenitvijo zakonske zveze niti potem. Imamo se za svobodno družbo, lahko se svobodno predajamo razvratu. In to tudi počnemo! Razvrat je postal industrija, kar potrjuje obilje pornografske filmske produkcije, prostitucije, gumijastih žensk v "sex-shopih". Na podlagi takih bakanalij, ki pričajo o popolni nemoči sodobne znanosti, da bi razumela naravo in namen mehanizmov, ki utrjujejo zvezo dveh, se je kot jutranja zarja pojavilo odkritje. Kot psiholog sem hitro doumel veličastnost tega, kar nam je odkrila Anastazija; pokazala nam je novo kulturo odnosov med moškim in žensko.
Temeljna vloga v njih pripada ženski. Po zaslugi Anastazije tudi vi razumete to kulturo, kar je dosegla tako, da je, verjetno intuitivno, izkoristila znanje neke starodavne civilizacije. Mi pa ... se pravi, moj kolega je praktično dokazal, da tudi moški lahko ...
Skupaj sva analizirala Anastazijine izjave. Prvi je spregovoril o novi, nam še neznani kulturi odnosov. Bolj kot vse drugo ga je pretresla Anastazijina izpoved ... Gotovo se je spomnite: "Kateri človek bi se želel roditi na svetu kot posledica izključno telesnega užitka? Vsakdo bi rad bil plod velike ljubezni, hotenja po ustvarjanju in ne le posledica telesnega užitka." Toda naši otroci so prišli na svet prav kot posledica telesnih užitkov. Ko sva z ženo hotela dobiti otroka, sva se bolj ukvarjala s seksom; saj niti ne vem, katerega dne je zanosila. Konkretneje sva začela razmišljati o otroku šele, ko je že bila noseča, Anastazija pa pravi, da sta določeno stanje in stremljenje potrebna prav v trenutkih pred intimno združitvijo. Sploh je moj kolega dojel več njenih besed kot jaz, oziroma je več začutil. Hotel je preizkusiti to stanje. Zaželel si je, da bi se jima z ženo rodil sin, čeprav je sam star že štirideset let, žena pa je dve leti mlajša. Imata že dva otroka, spolnim odnosom pa sta se, kot je sam priznal, v zadnjih letih posvečala bolj malo. Kljub temu se je z ženo pogovoril o otroku. Najprej se je zelo začudila njegovi želji, ker je bilo zanjo že kar pozno, da bi še rodila, in vendar se je že s tem njen odnos do moža izboljšal. Dal ji je brati knjigo z Anastazijinimi izjavami in kmalu se je tudi ona začela pogovarjati ... ne o tem, da bi si želela roditi še enega otroka, ampak o resničnosti tega, kar piše v knjigi. Nekoč je moj kolega ponoči začel ljubkovati ženo, pri čemer ni mislil na seks, ampak na bodočega sina. Najverjetneje je to naredil približno tako kot vidva, z edino razliko, da je vas v to stanje privedla Anastazija, on pa ga je dosegel sam. Težko je reči, ali se je to zgodilo slučajno ali ne, ampak po vsej verjetnosti je dosegel prav tako stanje. Žena je odgovorila z enakim ljubkovanjem. Nista več mlada, zato je razumljivo, da nista več čutila enako močne spolne strasti, kot v mladosti. Misli o bodočem otroku so verjetno povsem odrinile v ozadje misli o tehniki seksa.
Posledično se je zgodilo tisto 'nekaj'. Niti kolega niti njegova žena se nista mogla spomniti podrobnosti intimne združitve, enako kot vi. Enako kot vi pa govorita tudi o nepozabnih blaženih občutkih naslednjega jutra. Kolega trdi, da vse življenje ni izkusil ničesar podobnega niti v intimnih odnosih z ženo niti z drugimi ženskami, ki jih ni bilo malo. Njegova štiridesetletna žena je zdaj v sedmem mesecu nosečnosti, še pomembneje pa je to, da se je zaljubila."
"V koga?"
"V svojega moža, Vladimir Nikolajevič. Težko si je predstavljati, ampak prej godrnjava in razdražljiva ženska zdaj včasih pride v našo kliniko in čaka, da mož neha sprejemati stranke. Sedi na hodniku in čaka nanj kot zaljubljeno dekle. Pogosto sem na skrivaj opazoval izraz na njenem obrazu; spremenil se je, na njem se je pojavil komaj zaznaven pritajen smehljaj. Družino poznam že dolgo, približno osem let. Žalostna, precej zajetna ženska se je pomladila za deset let in se polepšala, čeprav se že vidi, da je noseča."
"Se je spremenil tudi odnos vašega kolega do žene ali pa je ostal enak kot prej?"
"Tudi on se je spremenil. Povsem je nehal kaditi in piti, čeprav že prej ni pretiraval. Risanje je postalo njun najljubši konjiček."
"Risanje? Kaj pa rišeta?"
"Svoje bodoče rodovno posestvo, o kakršnem govori Anastazija. Želita poiskati zemljo in na njej zgraditi hišo ... pravzaprav ne zgraditi hišo, ampak postaviti temelje bodočega rajskega kotička za bodoča otroka."
"Za dva bodoča otroka?"
"Ja. Ženi je žal samo zato, ker je otroka spočela v stanovanju, ne pa na lastnem posestvu, kakor govori Anastazija, v prostranstvu ljubezni, ustvarjenem z lastnimi rokami, kjer naj bi ženska preživela čas nosečnosti in tam tudi rodila. Kolegova žena trdno verjame, da bo zmogla roditi še enega otroka, on pa prav tako ne dvomi o tem.
Prepričan sem, da se instinkt po nadaljevanju rodu, ki ga opazimo pri živalih, od človeškega razlikuje po tem, da se živali parijo zgolj po naravnem nagonu. Če se človek ukvarja s tako imenovanim seksom, je podoben živalim, in otrok, ki pride na svet kot posledica takega procesa, bo pol človek in pol žival. Dejanski človek se lahko rodi samo takrat, ko pri njegovi stvaritvi sodelujejo energije, ki so lastne samo njemu: čustvo ljubezni, sposobnost uvida v prihodnost, zavest ustvarjanja. Temu nikakor ne ustreza beseda "seks", saj poplitvi opisano dejanje. Točneje ga opredeli beseda "stvarjenje". Šele takrat, ko moški in ženska dosežeta raven zavesti, na kateri se zgodi stvarjenje, se med njima sklene nebeška zveza. Te zveze ne potrjujeta papir ali obred, ampak nekaj neizmerno večjega in pomembnejšega, zato je lahko trajna in srečna. Zmotno je misliti, da lahko takšno zvezo vzpostavijo samo mladi. Primer mojega kolega dokazuje, da je dostopna ljudem vseh starosti. Takšna zveza je možna le, če sta oba sposobna dojeti pomembnost tega, kar je razložila Anastazija."
"K čemu to vendar pelje? Ali potem tisti, ki imajo dokumente o registraciji zakona, sploh niso poročeni?"
"Dokumenti niso nič drugega kot izmišljen družbeni dogovor. Papirji in obredi v različnih obdobjih pri različnih narodih, so imeli eno samo bistvo, čeprav so se navzven razlikovali: delovali naj bi na duševnost in umetno ustvarjali vtis zveze med dvema. Anastazija to dobro ve, zato pravi: "Lažna zveza je strašna. Otroci! Razumeš, Vladimir, otroci! Oni čutijo hinavščino, lažnivost take zveze. Potem dvomijo v vse, kar jim starši govorijo. Otroci podzavestno čutijo laž že na stopnji zarodka. In od tega se slabo počutijo."
Kot se izkaže, obstaja v naravi ne umetna, ampak naravna, božanska zveza in Anastazija je današnjim ljudem razkrila, kako jo lahko dosežemo."
"Torej morajo že poročeni, taki z uradnimi dokumenti o zakonu, dejansko znova skleniti zakonsko zvezo s soprogom ali soprogo?"
"Točneje rečeno, ne znova, ampak sploh tako, kot je treba."
"Mnogi ljudje bodo to težko dojeli. Povsod po svetu so navajeni, da je seks najvišje zadovoljstvo. Vsi po vrsti se mu prepuščajo zaradi užitka."
"Vse to so laži, Vladimir Nikolajevič. Devetdeset odstotkov moških ne more zadovoljiti svojih žensk. Mit o tem, da ogromno ljudi pri seksu dosega najvišjo naslado, ni nič drugega kot psihološka sugestija. Spolne nagone človeka izkorišča tržna industrija in ljudem zamračuje glave. Masa legalnih in ilegalnih pornografskih publikacij - v vse to je vpleten denar. Tudi filmi, v katerih razni supermani zlahka zadovoljujejo svoje partnerice, so zgolj dobičkonosen posel.
Preprosto se bojimo, sram nas je priznati, da nimamo ustreznih partnerjev, nesporna dejstva pa ostajajo - šestdeset odstotkov sklenjenih zakonskih zvez razpade, ostalih štirideset odstotkov družin pa je daleč od popolnosti. Priča o tem so nenehne prevare med zakonci, razcvet prostitucije ...
Zadovoljstvo, ki ga danes doživljamo pri seksu, je zelo nepopolno. Je samo delček zadovoljstva, ki ga doživljata partnerja, ko ustvarjata, kar jima je namenil Bog in kar zaman iščemo vse življenje. "Ne iščemo, kjer bi morali!" je nadvse resnična izjava, katere neoporečnost potrjuje samo življenje.
Anastazija kot predstavnica kulture neke starodavne civilizacije, o kateri naši zgodovinarji očitno nimajo niti predstave, podira uveljavljene stereotipe. O popolnosti te kulture lahko sodimo tudi po odnosu do noseče ženske. V njej noseča ženska devet mesecev nujno preživi na tistem mestu, kjer je zanosila, in prav tam tudi rodi. Kako pomembno je to?
S podatki, s katerimi razpolaga sodobna znanost, in s primerjalno analizo lahko pokažemo prednosti tega, kar trdi. Mesto, kjer naj bi mati zanosila in rodila bodočega otroka, se imenuje posestvo. Na njem moški in ženska s svojimi rokami ustvarita vrt z raznimi rastlinami. Fiziologi ne bodo zanikali, da je pravilna prehrana izredno pomembna za nosečnice. O tem je napisanih veliko znanstvenih in poljudnoznanstvenih del. In kaj z njimi? Jih mora proučiti vsaka nosečnica? Naj vse pozabi in prizadevno študira literarne vire: s čim in kako naj se hrani? Kaj takega si je težko predstavljati. Pa tudi če bi vsaka nosečnica proučila te znanstvene razprave, bi se neizogibno znašla pred drugo nerešljivo nalogo: kje naj dobi priporočena živila.
Predstavljajva si zelo bogat sodoben par. Materialne zmogljivosti jima omogočajo nakup vsega, kar si zaželita. Kakšna iluzija! Ni denarja, s katerim bi lahko nosečnica kupila to, kar si zaželi, posebej ne točno v tistem trenutku, ko si zaželi. S tem imam v mislih, da za noben denar ne more kupiti, na primer, enako kakovostnega jabolka, kot ga lahko utrga z jablane v domačem sadovnjaku in ga takoj poje.
Naslednji vidik je psihološke narave, a ni nič manj pomemben kot fiziološki. Predstavljajva si in primerjajva dve situaciji. Prva je standardna, značilna za večino ljudi. Vzemiva za primer mlado družino s srednjim ali nekoliko višjim dohodkom. Nosečnica živi z možem v stanovanju. Se lahko hrani dovolj kvalitetno? Ne. Sodobni, še tako dragi supermarketi nam ne morejo ponuditi kakovostne hrane. Konzervirani, zamrznjeni prehrambni izdelki so nenaravni za človeka. Kaj pa na tržnici? Celo tam so pridelki, blago rečeno, sumljive kakovosti. Tudi zasebni pridelovalci so se namreč naučili pri pridelavi prehrambnih izdelkov uporabljati vse mogoče kemične dodatke. Pridelovanje zase je eno, ko gre za prodajo, pa jih želja po čim večjem dobičku spodbudi k uporabi raznih stimulatorjev. To razumemo vsi, zato je naravno, da smo zaskrbljeni, ko dobimo hrano iz neznanega izvora. Zaskrbljenost je nenehni sopotnik sodobnega človeka.
Na nosečnico se vali hudournik informacij o vedno novih družbenih kataklizmah, o ekoloških nesrečah. V njeni zavesti in podzavesti se vse bolj stopnjuje zaskrbljenost za usodo bodočega otroka. Kje pa so pozitivni dejavniki? Preprosto jih ni in ne more biti v tako pošastnih življenjskih okoliščinah, na kakršne obsojamo sami sebe.
Celo v dobro opremljenem stanovanju se navadimo na okolico in sčasoma nas preneha veseliti s svojo novostjo. Navadimo se na to, da se vse v stanovanju stara in kvari, da voda iz pipe ni več primerna za pitje. Nosečnica vse to naenkrat jasno začuti. Ne preostane ji nič drugega, kot da se zanese na "slepo srečo". To je edino, na kar še lahko računa, ko živi pod pritiskom brezizhodnosti.
V drugem primeru je ženska obdana s prostranstvom ljubezni, kakor ta kraj imenuje Anastazija, zato je ob potešitvi fizioloških potreb deležna tudi močnega psihološkega eliksirja. Sodobna znanost lahko pojasni in dokaže resničnost skoraj vseh Anastazijinih trditev. Vedno so povsem preproste in logične. Začudenja je vredno to, da jim mi, ki govorimo mnoge globokoumne besede, doslej nismo posvečali več pozornosti.
Anastazija govori tudi o skrivnostnih pojavih, ki jih sodobna znanost ne more pojasniti: "Tri glavne točke, tri prvobitne ravni bivanja, so starši dolžni predstaviti svoji stvaritvi." Nato pravi, da se mora za zlitje teh treh točk oziroma ravni bivanja na enem mestu, in sicer na rodovnem posestvu, zgoditi naslednje: "Misli dveh se v ljubezni zlijeta v eno ... To je prva točka, ki se imenuje starševska misel. Druga točka, ali še bolje rečeno, človeška raven, se pojavi takrat, ko moški in ženska na nebu prižgeta novo zvezdo, ko se njuni telesi v ljubezni in z mislijo na čudovito stvaritev zlijeta v eno ...In tretja točka: na tem prostoru mora nastati nova raven. Kjer je bil otrok spočet, naj se tudi rodi, oče naj bo prisoten ob rojstvu. In Oče vseh nas bo nad trojico postavil velik venec ljubezni."
Prednosti spočetja, donositve in rojstva otroka na istem mestu - na čudovitem rodovnem posestvu - lahko nedvomno znanstveno dokažejo tako fiziologi kot psihologi. Anastazija pa govori še o višjih stvareh. Pravi, da se s tem vzpostavlja popolna zveza rojenega človeka z vesoljem. Zakaj? Kaj je zaslužno za to? Kako pomemben je za usodo bodočega človeka opisani pristop k njegovemu rojstvu? O tem lahko sodobni znanstveniki snujejo samo predpostavke.
Poskusil sem Anastazijine izjave primerjati s prerokbami danes tako priljubljenih horoskopov. Takoj je vzniknilo vprašanje, katerega od treh trenutkov naj bi imeli za glavnega pri rojstvu človeka: misel, fiziološko spočetje ali prihod dojenčka na svet iz materinega telesa?
Po splošno sprejetem gledanju je trenutek rojstva izhod iz materinega telesa; glede na to računajo horoskope. Ampak današnji znanosti je jasno, da plod živi in čuti že v maternici. Če je tako, potem človek takrat že obstaja, je že rojen. Premika se, mati zaznava sunke nogic in rokic. Je torej točen trenutek človekovega rojstva takrat, ko spermatozoid oplodi jajčece? S stališča fiziologije ta trenutek najtočneje opredeljuje datum rojstva. Toda srečanje spermatozoida z jajčecem ni vzrok, ampak posledica. Predhodno nastanejo misli obeh. Ali morda prav misli določajo datum rojstva? Od treh trenutkov se danes datum rojstva določa po trenutku prihoda ploda na svet. Morda bo jutri splošno sprejeto že kaj drugega.
Po Anastazijini teoriji se datum človekovega rojstva določa po trenutku združitve vseh treh prej naštetih trenutkov. Tudi v tem je svojstvena nesporna logika, toda mi - se pravi, sodobna znanost in religiozni nauki - se bojimo že omembe česa takega."
"Česa naj bi se bali?"
"Marsičesa. Vidite, Vladimir Nikolajevič, če priznamo, da so Anastazijine trditve nesporne, bomo morali priznati tudi to, da v primerjavi z ljudmi iz kulture, ki jo predstavlja, nismo polnovredni ljudje. Večini sodobnih posameznikov manjkata vsaj sestavina ali dve, ki so prisotne v polnovrednem človeku. Zato ne le, da se bojimo govoriti, še pomisliti na to nas je strah, čeprav bi bilo prav, da se zamislimo ..."
"Morda pa o tem ne govorimo in razmišljamo zato, ker so te trditve preveč sporne?"
"Prav nasprotno: preveč nesporne so!
Prvič: razmislite sami, kdo bi zanikal, da je bolj etična in psihološko polnejša situacija, ko staršev pred srečanjem spermatozoida z jajčecem ne spremlja razvrat, ampak misel o bodočem otroku.
Drugič: povsem nesporno je, da mora nosečnica uživati polnovredno hrano in se izogibati stresu, za kar je idealno življenje na lastnem posestvu, o kakršnem govori Anastazija.
Tretjič: za žensko bo porod v znanem okolju, na katerega je navajena, bolj prijeten, še bolj pa za novorojenčka. To priznavajo kot neoporečno dejstvo tako psihologi kot fiziologi. Se strinjate s temi tremi točkami?"
"Seveda se strinjam."
"Torej vidite, da so nesporne, pa ne samo za znanstvenike. Torej ne moremo zanikati pozitivnega učinka, ko se te tri pozitivne sestavine zlijejo v eno celoto. Kot psiholog lahko predpostavim, da se pri takšni združitvi v prostranstvu sproži psihična reakcija, na katero reagira vse vesolje; novorojenca sprejme in z njim vzpostavi informacijsko povezavo."
"Mogoče. Kakšen pomen pa ima pri tem vprašanje, kako natančno določimo datum rojstva?"
"Ogromen! Globalen! S tem je opredeljena raven našega lastnega videnja sveta. Če na prvo mesto postavimo prihod ploda na svet, potem je v našem videnju sveta prvotna materija; če pa na prvo mesto postavimo trenutek zlitja misli moškega in ženske, potem je prva zavest. Kot posledica se oblikujeta različni kulturi, ki določata način življenja ljudi. V prvem primeru ima prednost materija, v drugem duhovnost. Glasni in tihi spor okoli tega traja že od vekomaj. Zdaj sem povsem jasno dojel nesmiselnost tega spora. Anastazija ne govori le o zedinjenju teh dveh pojmov, ampak tudi tretjega. Če se opremo na njene trditve, lahko razvijemo teorijo o rojstvu polnovrednega človeka, lahko pa to teorijo tudi uresničimo, in sicer na preprost ter vsakomur dostopen način. Zakaj ne uresničujemo svojih možnosti, zakaj v naši zavesti vlada kaos, življenje pa teče v prazno? To se je treba vprašati."
"Kljub temu mislim, da lahko kot čas rojstva štejemo dan in uro, ko je novorojenček prišel iz maternice, le da bi mu točneje morali reči čas prihoda na svet."
"To je povsem možno. O trenutku rojstva pa le vprašajte Anastazijo."
"Vprašal jo bom. Tudi meni bo zanimivo izvedeti, kdaj konkretno sem se rodil jaz sam in kdaj se je rodil moj sin."
"Saj res, vaš sin ... Prišli ste k meni po nasvet, jaz pa kar naprej razpredam o svojem. Oprostite, ker sem se razgovoril. Veste, paciente sprejemam trikrat tedensko, prihajajo s svojimi problemi in mi postavljajo standardna vprašanja. Kako naj vzgajajo otroka? Kako naj vzpostavijo stik s sinom ali hčerjo? Otrok pa je star že pet, deset, ali celo petnajst let. Reči mu: "Prepozno je, dragi moj, za vzgojo," bi pomenilo ubiti v njem poslednje upanje. Tako se, če povem po resnici, ukvarjam predvsem s tolaženjem ljudi."
"Ampak moj sin bo prav tako kmalu dopolnil pet let. Ali to pomeni, da sem tudi jaz zamudil?"
"Vaš položaj, Vladimir Nikolajevič, je drugačen. Ob vašem sinu je Anastazija. Ni vam brez razloga branila, da bi vrgli otroka v življenje našega sveta. Vzgaja ga v skladu z drugo kulturo."
"Sva torej midva s sinom pripadnika različnih kultur in zato nikoli ne bova razumela drug drugega?"
"Starši in otroci so vedno predstavniki različnih kultur, različnih svetovnih nazorov. Vsaka generacija ima svoje prioritete, res pa je, da razlika nikjer ni tako očitna kot v vašem primeru. Svetujem vam naslednje: preden se spustite v pogovor s sinom, se posvetujte z Anastazijo, kako bi to izpeljali čim bolje. Pozorno prisluhnite vsemu, kar vam bo rekla. Saj ste že veliko brali in razmišljali o vzgoji otrok, zdaj jo boste laže razumeli."
"Ne morem je vedno razumeti, celo zdaj, ko je od prvega srečanja minilo že precej časa. Nekatere njene izjave mi vzbujajo dvome, tako so mistične in nedokazljive. Marsičesa od tega, kar mi je povedala, ne morem objaviti, ker je preveč fantastično in ..."
Aleksander Sergejevič je nenadoma udaril z dlanjo po mizi in me ostro, skoraj malo grobo prekinil: "Nimate pravice tako ravnati. Če vam um ne dovoljuje, da bi nekaj dojeli, pa to vsaj omogočite drugim."
Nista mi bila všeč ostrina tona in smisel povedanega. Nisem prvič slišal ali bral podobnih izjav na moj račun. Po njih sem bil nekak topoumnež in moja vloga je bila zgolj v tem, da drugim kar najbolj zvesto prenesem vse, kar je povedala sibirska puščavnica. Toda pametnjakoviči, ki so prihajali na dan s tovrstnimi izjavami, niso upoštevali vsega.
Odločil sem se psihologa, ki je nenadoma postal agresiven, postaviti na njegovo mesto: "Vi se seveda štejete med tiste, ki so sposobni razumeti vse povedano. Sam nisem psiholog z univerzitetno diplomo, pa vendar razumem preprosto resnico: če bi objavil vse nedokazljive mistične izjave, bi bralci celoto, vso vsebino knjig, sprejemali kot pravljico. S tem bi bilo pokopano vse racionalno, kar lahko že danes uporabimo v življenju. Verjetno prav s tem, ko ne objavljam nekaterih mističnih izjav, rešujem racionalni del."
"Lahko poveste bolj konkretno, za kakšno mistiko gre?"
"Ko bi le šlo za mistiko. Rekla je, da je iz vesolja zbrala najboljše kombinacije zvokov in jih skrila v tekst knjige, tako da bodo blagodejno vplivale na bralce."
"Ja, spomnim se tega, zelo dobro se spomnim. To je bilo napisano že v prvi knjigi. Tam je rečeno tudi, da se bo učinek okrepil, če bodo bralci med branjem slišali naravne zvoke."
"Se spomnite tudi, da te besede ne zvenijo le v tekstu same knjige, ampak so uvrščene tudi na notranjo stran ovitka? Tako so mi svetovali založniki, da bi pritegnil bralce, pa sem jih ubogal ..."
"In pravilno ste storili."
"Pravilno?! Pa veste, da je ta izjava na ovitku mnoge odbila od knjige? Imeli so jo za reklamni trik, o tem so celo pisali v tisku. Pri nekaterih ponatisih sem to izjavo snel z ovitka. Mnogi menijo, da je mistična ali izmišljena."
"Idioti! Je res mogoče, da lahko družbeni razum do te mere atrofira? Ali pa umska lenoba izklaplja logično razmišljanje mas?"
"Kaj ima s tem umska lenoba? Saj tega vendar ni mogoče dokazati."
"Dokazati? Kaj je sploh treba dokazovati? Ta izjava ni nič drugega kot psihološki test - genialen po svoji preprostosti in učinkovitosti - ki v trenutku in neprisiljeno razgali popolne tepce z usahlimi umskimi sposobnostmi. Če povrhu vsega še nastopajo v tisku, potem prav s tem govorijo: Poglejte vsi, kakšni tepci smo! Genialen test!"
"Kaj ima s tem test? Podana izjava je nedokazljiva."
"Mislite, da je nedokazljiva? Saj tu vendar ni ničesar, kar bi bilo treba dokazovati. Kar ona reče, je aksiom. Presodite sami. Besedilo poljubne knjige, bodite pozorni, poljubne knjige, poljubnega pisma ali celo poljubnega pogovora je prav tako sestavljeno iz kombinacije zvokov. Vam je to jasno? Se strinjate?"
"Na splošno ja, strinjam se. Res so besedila vseh knjig sestavljena iz kombinacij ..."
"Vidite, kako je vse preprosto? In ob to preprostost so se spotaknili tisti, ki so preleni, da bi logično razmišljali."
"Morda res ... Toda ona je rekla, da je našla in iz prostranstev Vesolja zbrala najboljše kombinacije, ki bodo blagodejno vplivale na bralce."
"Tudi v tem ni ničesar mističnega. Kar sami razmislite. Ko berete to ali ono knjigo, članek v reviji ali časopisu, besedila prav tako vplivajo na vas, kajne? Lahko vas pustijo ravnodušnega, vas razjezijo, vzbudijo v vas zadovoljstvo, jezo ali radost. Je tako? Se strinjate?"
"Ja."
"In prav je tako. Blagodejnost vpliva Anastazijinih besed dokazuje odziv bralcev na knjige. S tem ne mislim na recenzije, ki so lahko tudi naročene, pristnost blagodejnega vpliva potrjuje ustvarjalni polet, o katerem priča obilo verzov in pesmi, ki so jih napisali vaši bralci. Kupil sem pet avdio zbornikov s pesmimi, posvečenimi Anastaziji, in jih poslušal. Napisali so jih preprosti ljudje, ali pa morda niti ne tako preprosti. Samo življenje je potrdilo, kar je napovedala Anastazija, kajti verzi so nastali pod vplivom tega, kar so prebrali. Vi pa govorite o nekakšni mistiki. Nimate pravice biti Anastazijin cenzor."
"Prav. Nasvidenje. Hvala za nasvete."
Roko sem že imel na kljuki vrat kabineta, ko me je poklical nazaj: "Počakajte, prosim, Vladimir Nikolajevič. Vidim, da ste užaljeni. Oprostite, če je bil moj ton nekoliko oster, nočem, da bi se tako razšla."
Aleksander Sergejevič, starejši mož polnejše postave je stal sredi kabineta. Spretno je zapel gumbe na suknjiču in nadaljeval: "Razumite, da je vaša obveza zapisati vse, kar reče Anastazija, pa naj bo to ali ono nerazumljivo vam, meni in še komu. Naj bo. Pomembno je, da jih razumejo one."
"Katere one?"
"Mlade ženske, ki še lahko rojevajo zdrave otroke. Če bodo dojele, se bo gotovo vse spremenilo ... Saj res, premalo sva se pogovarjala o vašem sinu, vi pa ste k meni prišli prav zato."
"Ja, zato sem prišel."
"Ničesar bolj konkretnega vam ne morem svetovati, situacija je preveč nestandardna. Mogoče mu lahko v tajgo odnesete kakšno knjigo s slikami, recimo zgodovinsko, lahko se lepo oblečete. Morda pravkar klestim neumnosti, toda želim preprosto to, da mu naše stvarnosti ne bi predstavili kot preveč krute."
"Kot kakšno pa? Pomaziljeno in načičkano?"
"Ne gre za to. Saj boste vi sami stopili pred sina kot predstavnik naše stvarnosti in se boste že s samim tem kompromitirali pred otrokom."
"Zakaj pa naj bi jaz sam odgovarjal za vse sprevrženosti naše družbe?"
"Če sinu pokažete, da niste sposobni ničesar v družbi spremeniti na bolje, boste s tem priznali svojo nemoč. S tem se boste v njegovih očeh izgubili ugled. Po mojem je vzgojen tako, da ne razume obstoja ničesar, česar človek ne bi zmogel."
"Zdi se mi, da imate prav, Aleksander Sergejevič. Hvala za nasvet, čeprav delen. Verjetno bo res bolje, da naše življenje nekoliko polepšam pred njim, če ne, bo pomislil ..."
Segla sva si v roke in se, kot se mi je zazdelo, prijazno razšla.
